Mialgični encefalomielitis / Sindrom kronične utrujenosti in Sindrom sistemske intolerance na napor
Mialgični encefalomielitis/ sindrom kronične utrujenosti (ME/SKU)
Mialgični encefalomielitis / sindrom kronične utrujenosti (ME/SKU) je zapletena, kronična in izčrpavajoča večsistemska bolezen, za katero je značilna vztrajna, onemogočajoča utrujenost, ki je počitek ne olajša in jo telesni ali duševni napor pogosto poslabša, kar je znano kot slabo počutje po naporu (PEM) [1], [2], [3], [4], [5]. Pomembno vpliva na kakovost življenja bolnikov, pri čemer mnogi doživljajo hudo funkcionalno prizadetost [2], [3], [5].
Pregled
ME/SKU je resno in izčrpavajoče klinično stanje, ki lahko traja več let [2]. Zanj je značilna huda, vztrajna in ponavljajoča se utrujenost, ki traja več kot šest mesecev in ovira vsakodnevne dejavnosti [2]. Poleg globoke izčrpanosti, bolniki poročajo o simptomih, kot so splošna bolečina, motnje spanja, gripi podobni simptomi, bolečine v sklepih in mišicah, tesnoba, težave s koncentracijo in spominom, ortostatska intoleranca ter prebavne težave [2], [3]. Do 75 % prizadetih oseb morda ni sposobnih za delo, cca 25 – 29 % pa je lahko vezano na domačo oskrbo ali pa celo nepokretnih, vezanih na posteljo [2]. Stanje velja za bolj izčrpavajoče kot številne druge kronične bolezni, vključno z multiplo sklerozo, možgansko kapjo, pljučnim rakom, kronično ledvično boleznijo in sladkorno boleznijo tipa 2 [2].
Epidemiologija
V Združenih državah Amerike je imelo v letih 2021–2022 približno 3,3 milijona (1,3 %) odraslih Američanov postavljeno diagnozo ME/SKU in imajo še vedno to bolezen [1]. ME/SLKU prizadene vse sociodemografske skupine, vendar je verjetnost poročanja o diagnozi večja pri ženskah in starejših odraslih, starih od 60 do 69 let [1]. Ocenjuje se, da je vseživljenjska razširjenost ME/SKU po vsem svetu (prevalenca) več kot 275 milijonov ljudi, ob upoštevanju ocen pred pandemijo COVID-19 in pojavnosti zaradi dolgega covida (Long COVID) [4]. Ocenjuje se, da ima ME/SKU med 836.000 in 2,5 milijona Američanov, pri čemer jih manj kot 20 % poroča o postavljeni diagnozi s strani zdravstvenega delavca [3]. Razmerje med ženskami in moškimi je lahko kar štiri proti ena [3]. Čeprav je bolezen pri otrocih manj pogosta, je pri mladostnikih pogostejša kot pri mlajših otrocih, najpogosteje pa jo diagnosticirajo pri ljudeh, starih med 40 in 60 let [3].
Etiologija in patofiziologija
Etiologija in patofiziologija ME/SKU ostajata nepopolno pojasnjeni, zanesljivi diagnostični označevalci ali odobrena zdravljenja pa niso na voljo [2], [3], [6]. Bolezen je pogosto neprepoznana, napačno diagnosticirana ali napačno pripisana drugim telesnim in duševnim motnjam [1]. Številne primere naj bi sprožili povzročitelji okužb, pri čemer so najpogostejši vzrok virusni patogeni [2]. Dokazano je, da akutne okužbe, vključno s SARS-CoV-2, predhodijo razvoju ME/SKU [1], [2]. Pandemija COVID-19 je močno povečala število primerov ME/SKU, saj približno 87 % bolnikov, ki okrevajo po akutni okužbi s SARS-CoV-2, poroča o simptomih, podobnih ME/SKU [2].
Novi dokazi kažejo na vlogo črevesnega mikrobioma pri imunskih odzivih in razvoju ME/SKU [2]. Motnje v sestavi črevesnega mikrobioma, znane kot disbioza, lahko ogrozijo celovitost črevesne pregrade, kar vodi v prehod mikrobnih sestavin, sprožitev imunskega odziva in sistemsko vnetje [2]. Spremembe mikrobioma lahko prek osi črevesje–možgani prispevajo tudi k nevrokognitivnim okvaram [2].
Kot eden od mehanizmov pri ME/SKU se predlaga tudi nevrovnetje [7]. Posamezniki z ME/SKU imajo večjo verjetnost za genotipe z mešano ali nizko afiniteto za translokatorski protein (TSPO), ki se uporablja za merjenje nevrovnetja s slikanjem PET [7]. Ti genotipi so povezani tudi z večjo resnostjo utrujenosti po lastni oceni bolnikov in depresivnimi simptomi [7].
Klinične manifestacije
Za ME/SKU so značilni globoka utrujenost, neosvežilen spanec, ortostatska intoleranca, nevrokognitivne motnje (možganska megla), bolečina in PEM [4]. PEM je patološki odziv na napor, ki vključuje nenormalno večsistemsko in večsimptomsko poslabšanje, kar vodi v znatno funkcionalno prizadetost [5]. Sprožijo ga lahko telesne, kognitivne, senzorične, čustvene ali socialne zahteve, pri čemer sta čas pojava simptomov spremenljiva, okrevanje pa dolgotrajno [5]. Drugi simptomi vključujejo bolečine v mišicah, bolečine v sklepih (brez otekline ali rdečine), nove glavobole, vneto grlo, občutljive bezgavke ter preobčutljivost za dražljaje, kot so svetloba, hrup, vonjave in temperaturni ekstremi [3]. Pogosti so tudi depresija, tesnoba in zmanjšana motivacija [3]. Bolniki z ME/SKU imajo v primerjavi s splošno populacijo večje tveganje za samomor [3].
Diagnostika
Diagnostika ME/SKU je zahtevna zaradi odsotnosti zanesljivih bioloških označevalcev, prekrivanja simptomov z drugimi stanji in pomanjkanja standardiziranih diagnostičnih meril [3]. Temelji predvsem na podrobni zdravstveni anamnezi ter telesnem in duševnem pregledu, kar pogosto vključuje številne obiske različnih zdravstvenih delavcev [2]. Diagnostični testi in specialistični pregledi se pred potrditvijo ME/SKU uporabljajo predvsem za izključitev drugih bolezni [2].
Uporablja se več opredelitev primerov:
- Klinična opredelitev primera Inštituta za medicino (National Academy of Medicine) (od leta 2015): Široko sprejeta opredelitev, vendar se še vedno uporabljajo tudi druge [1].
- Fukudina merila (1994): Razvil jih je CDC; zahtevajo klinično ocenjeno, nepojasnjeno, vztrajno ali ponavljajočo se kronično utrujenost, ki traja vsaj šest mesecev, ni posledica stalnega napora, je počitek bistveno ne olajša in povzroča znatno zmanjšanje prejšnjih ravni aktivnosti [3]. Poleg tega se morajo hkrati pojavljati vsaj štirje od osmih specifičnih simptomov (težave s spominom/koncentracijo, vneto grlo, občutljive bezgavke, bolečine v mišicah, bolečine v sklepih, novi glavoboli, neosvežilen spanec in PEM, ki traja več kot 24 ur) [3].
- Mednarodna konsenzualna merila (ICC): Zahtevajo nevroimunsko izčrpanost po naporu (PENE), opredeljeno kot hitro telesno in/ali kognitivno utrudljivost kot odziv na napor, s poslabšanjem simptomov (gripi podoben občutek, bolečina) in dolgotrajnim okrevanjem [3]. Zahtevajo tudi vsaj en simptom iz treh od štirih kategorij nevroloških okvar, enega iz treh od petih kategorij imunskih, prebavnih in urogenitalnih okvar ter enega iz kategorije motenj presnove in prenosa energije [3].
Obvladovanje
Trenutno ni zdravil za ME/SKU, ki bi jih odobrila agencija FDA [4], [8]. Obvladovanje pogosto vključuje paliativna zdravljenja in uporabo zdravil zunaj odobrenih indikacij (off-label), prilagojenih posameznikovim potrebam zaradi raznolikosti simptomov in pridruženih bolezni [8].
Možni terapevtski pristopi vključujejo:
- Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) in postopna vadbena terapija (GET): Po smernicah NICE ti zdravljenji kažeta »najjasnejše raziskovalne dokaze o koristi« v specialistični oskrbi [6]. Vendar pa ni na voljo dovolj dokazov za hudo prizadete osebe in otroke, pri katerih se priporoča prilagojena različica obvladovanja aktivnosti (postopna aktivnost) [6]. Raziskava je pokazala, da je polovica bolnikov menila, da je bila terapija GET škodljiva, čeprav je bilo to povezano z neustreznimi nasveti ali pomanjkanjem terapevtske podpore [6].
- Piridostigmin (Mestinon): Zaviralec acetilholinesteraze naj bi izboljšal vaskularno disregulacijo in aerobno zmogljivost z zvišanjem ravni acetilholina, kar poveča krčenje kapacitivnih žil in vračanje krvi v srce [4]. Pokazalo se je, da zmanjšuje srčni utrip v stoječem položaju, izboljšuje diastolični krvni tlak in zmanjšuje breme simptomov pri sindromu posturalne ortostatske tahikardije (POTS), ki je pogosta pridružena bolezen [4].
- Naltrekson v nizkih odmerkih (LDN): V odmerkih od 0,5 do 4,5 mg ima naltrekson protivnetne učinke z uravnavanjem glialnih celic in mononuklearnih celic periferne krvi kot antagonist toličnih receptorjev (TLR) [4]. Zmanjšuje provnetne citokine ter s tem blaži utrujenost, vnetje, bolečino in kognitivne težave [4]. Retrospektivna analiza 218 bolnikov z ME/SKU je pokazala, da je 73,9 % bolnikov po zdravljenju z LDN občutilo manj bolečin ter izboljšanje telesne in kognitivne zmogljivosti [4].
- Avtonomni modulatorji in stimulansi osrednjega živčevja (OŽS): Podskupine bolnikov z izrazitimi profili simptomov se lahko odzovejo na specifična zdravljenja; na primer, skupina s prevladujočim sindromom POTS ima lahko koristi od avtonomnih modulatorjev, skupina s kognitivnimi motnjami pa od stimulansov OŽS [8].
- Antiagregacijska zdravila, antikoagulanti in fibrinolitični dodatki: Ponovno zanimanje za ta zdravljenja pri ME/SKU izhaja iz raziskav dolgega covida, ki preučujejo hiperaktivacijo trombocitov in protrombotične spremembe [8].
Prognoza
ME/SKU na splošno velja za kronično bolezen, pri kateri so simptomi bodisi stalni bodisi potekajo v obliki poslabšanj in izboljšanj [1]. Popolno okrevanje naj bi bilo redko, stopnje okrevanja pa v različnih študijah znašajo od 0 % do 66 %, kar pripisujejo velikim razlikam v opredelitvah bolezni in metodah [1]. Manjša študija iz leta 2012 je v 25-letnem obdobju ugotovila 80-odstotno stopnjo remisije [1]. Nekateri posamezniki poročajo, da nimajo več ME/SKU, kar je lahko posledica okrevanja, nove diagnoze, ki pojasnjuje simptome, ali tega, da diagnoze ME/SKU ne sprejemajo več [1].
Povezana stanja
ME/SKU ima veliko simptomatsko prekrivanje z dolgim covidom (Long COVID) in drugimi kroničnimi stanji, povezanimi z okužbami (infection-associated chronic conditions- IACCI), vključno z utrujenostjo, PEM, neosvežilnim spancem, ortostatsko intoleranco in kognitivnimi motnjami [3], [4], [5], [8], [9], [10], [11]. Številni bolniki z dolgim covidom izpolnjujejo diagnostična merila za ME/SKU [8]. Obe stanji se pogosteje pojavljata pri ženskah, povprečna starost ob pojavu bolezni pa je v tridesetih ali štiridesetih letih [8]. Fibromialgija (FM) se prav tako prekriva z ME/SKU in sindromom po covidu-19, zanjo pa so značilne razširjene mišično-skeletne bolečine, utrujenost, motnje spanja in kognitivne težave [10]. Nealkoholna zamaščenost jeter (NAFLD) je pogosto povezana s sindromom kronične utrujenosti, depresijo in tesnobo [12].
Njnovvejši viri
- Fleig K, Nahin R, Stussman B, et al. Myalgic Encephalomyelitis/Chronic Fatigue Syndrome diagnostic reporting in the 2021-2023 National Health Interview Survey. BMC Public Health 2026; 26(1):1993. doi: 10.1186/s12889-026-27598-5.
- Nikolova R, Donchev D, Vaseva K, et al. Gut Microbiome and Myalgic Encephalomyelitis/Chronic Fatigue Syndrome (ME/CFS): Insights into Disease Mechanisms. Int J Mol Sci 2025 31; 27(1):425. doi: 10.3390/ijms27010425.
- Graves BS, Patel M, Newgent H, et al. Chronic Fatigue Syndrome: Diagnosis, Treatment, and Future Direction. Cureus 2024; 16(10): e70616. doi: 10.7759/cureus.70616.
- Meadows D, Squires J, Dibble J, et al. Pyridostigmine and low-dose naltrexone for ME/CFS: study protocol for the Life Improvement Trial (LIFT), a randomized, double-blind, placebo-controlled clinical trial. Trials 2026; 27(1):654. doi: 10.1186/s13063-026-09943-6.
- Pimminger T, Ahrens-Schwabe A, Fragner T, et al. Development and initial content validation of the Vienna post-exertional malaise questionnaire: an iterative mixed-methods study. Qual Life Res 2026; 35(12):327. doi: 10.1007/s11136-026-04434-2.
- White P, Murphy M, Moss J, Armstrong G, Spencer P. Chronic fatigue syndrome or myalgic encephalomyelitis. BMJ 2007; 335(7617): 411-2. doi: 10.1136/bmj.39316.472361.80.
- Jones C, Younger J. Fibromyalgia, Chronic Fatigue Syndrome, and Multiple Sclerosis are associated with lower translocator protein binding affinity genotypes. medRxiv [Preprint] 2026: 2026.10.19.26365953. doi: 10.64898/2026.10.19.26365953.
- Eckey M, Li P, Morrison B, et al. Patient-reported treatment outcomes in ME/CFS and long COVID. Proc Natl Acad Sci U S A 2025; 122(28): e2426874122. doi: 10.1073/pnas.2426874122.
- Sharp SP, Zhang TM, Taren D, et al. Effectiveness of an Extension for Community Health Outcomes case-based virtual community of practice model on patient outcomes for the management of long COVID and other fatiguing illnesses: a randomized control trial. Front Health Serv 2026; 6: 1912240. doi: 10.3389/frhs.2026.1912240.
- Bruno L, Di Berardino M, Cafaro G, et al. The role of the JAK/STAT pathway in the pathogenesis and treatment of post-COVID autoimmune syndromes. Front Pharmacol 2026; 17: 1939700. doi: 10.3389/fphar.2026.1939700.
- Bertolli J, Hinckley AF, Mead PS, et al. A New Outlook on Infection-Associated Chronic Conditions and Illnesses. Open Forum Infect Dis 2026; 13(11): ofag687. doi: 10.1093/ofid/ofag687.
- Al-Azzawi WA, Yaghooti H, Al-Hakeim H, et al. Neuro-immune and metabolic disorders in association with depression, anxiety, and chronic fatigue-fibromyalgia symptoms due to nonalcoholic fatty liver disease. CNS Spectr 2026; 31(1): e16. doi: 10.1017/S1092852926100960.
SINDROM SISTEMSKE INTOLERANCE NA NAPOR (SSIN)
Natančen pregled klinične slike, patofiziologije, diferencialne diagnostike in ključne strokovne literature v povezavi s fibromialgijo, dolgim COVID-om in sindromom izgorelosti
Ključni povzetek za hitro orientacijo
Sindrom sistemske intolerance na napor (SEID – Systemic Exertion Intolerance Disease, v literaturi širše znan kot mialgični encefalomielitis / sindrom kronične utrujenosti – ME/SKU) je kompleksna, kronična multisistemska bolezen. Njen osrednji patognomonični znak je poslabšanje simptomov po naporu (PEM – Post-Exertional Malaise). Čeprav se klinično močno prekriva s fibromialgijo in dolgim COVID-om, se od sindroma poklicne izgorelosti bistveno razlikuje po somatski intolerance na minimalen telesni ali kognitivni napor ter odsotnosti izboljšanja ob počitku.
- Opredelitev in diagnostična merila SSIN
Izraz sindrom sistemske intolerance na napor (ang. Systemic Exertion Intolerance Disease – SEID) je leta 2015 uvedel ameriški Inštitut za medicino (Institute of Medicine – IOMMIalgični encefalomielitis/sinsrom , danes National Academy of Medicine). Namen preimenovanja starejšega izraza sindrom kronične utrujenosti (SKU) je bil poudariti, da ne gre za običajno utrujenost, temveč za resno multisistemsko okvaro presnove energije, avtonomnega živčevja in imunskega odziva.
Diagnostična merila po IOM (2015)
Za postavitev diagnoze morajo biti prisotni vsi trije glavni simptomi ter vsaj eden od dveh dodatnih simptomov, pri čemer morajo trajati najmanj 6 mesecev (pri otrocih 3 mesece) z zmerno do hudo intenzivnostjo vsaj polovico časa:
- Znatno zmanjšanje funkcionalne zmogljivosti: Izrazita utrujenost, ki je novonastala (ni vseživljenjska), ni posledica trenutnega prekomernega napora in se s počitkom bistveno ne izboljša.
- Poslabšanje simptomov po naporu (PEM): Zakasnelo in nesorazmerno poslabšanje vseh simptomov (telesnih in kognitivnih) po minimalnem fizičnem, kognitivnem, socialnem ali čustvenem naporu. Poslabšanje pogosto nastopi šele 12 do 72 ur po aktivnosti in lahko traja več dni, tednov ali celo mesecev.
- Neosvežujoč spanec: Bolnik se kljub zadostnemu trajanju spanja zbuja izčrpan.
- Kognitivne motnje (‘možganska megla’) ALI ortostatska intoleranca: Težave s spominom, koncentracijo in procesiranjem informacij ter/ali poslabšanje simptomov ob pokončni drži (npr. sindrom posturalne ortostatske tahikardije – POTS).
Druga pomembna diagnostična merila v klinični praksi
- Kanadska konsenzna merila (CCC, 2003): Zahtevajo prisotnost PEM, motenj spanja, bolečine ter vsaj dveh nevroloških/kognitivnih simptomov in enega simptoma iz avtonomnega, nevroendokrinega ali imunskega sklopa.
- Mednarodna konsenzna merila (ICC, 2011): Opustijo zahtevo po 6-mesečnem čakanju na diagnozo in v ospredje postavijo simptome nevroimunske izčrpanosti po naporu (PENE).
- Smernice NICE (NG206, 2021): Britanske smernice poudarjajo zgodnje prepoznavanje (sum že po 6 tednih, diagnoza po 3 mesecih), prepovedujejo stopnjevano vadbeno terapijo (GET) zaradi tveganja za trajno poslabšanje PEM in priporočajo individualno uravnavanje energije (pacing).
- Patofiziološki mehanizmi
Čeprav enotnega rutinskega krvnega biomarkerja še ni, sodobna biomedicinska literatura (2020–2026) potrjuje več medsebojno povezanih bioloških odklonov:
- Motnje celične bioenergetike in mitohondrijske funkcije: Zmanjšana sposobnost oksidativne fosforilacije in zgodnji preklop v anaerobni metabolizem ob naporu, kar dokazujejo dvodnevni kardiopulmonalni obremenitveni testi (2-day CPET), ki pri bolnikih s SSIN pokažejo značilen padec aerobnega praga drugi dan testiranja.
- Nevroinflamacija in glialna aktivacija: PET-slikanje možganov razkriva aktivacijo mikroglije v limbičnem sistemu, možganskem deblu in talamusu, kar korelira z resnostjo kognitivnih motenj in bolečine.
- Imunska disregulacija: Zmanjšana citotoksična aktivnost naravnih celic ubijalk (NK-celic), spremenjeni citokinski profili, reaktivacija latentnih herpesvirusov (EBV, HHV-6) ter prisotnost avtoprotiteles proti adrenergičnim in muskarinskim receptorjem (GPCR).
- Avtonomna in vaskularna disfunkcija: Zmanjšan možganski krvni pretok pri pokončni drži, endotelijska disfunkcija, mikrotrombi ter motnje v delovanju osi hipotalamus–hipofiza–nadledvična žleza (HPA) z blagim hipokortizolizmom.
- Povezava in primerjava s sorodnimi stanji
3.1 Fibromialgija (FM)
Fibromialgija in SSIN imata izjemno visoko stopnjo komorbidnosti – ocenjuje se, da 35 % do 70 % bolnikov izpolnjuje merila za obe diagnozi hkrati. Obe stanji spadata v spekter sindromov centralne senzitizacije in nevroimunskih motenj.
- Skupne značilnosti: Neosvežujoč spanec, kognitivna disfunkcija (‘fibro fog’ oz. ‘brain fog’), avtonomna nestabilnost, preobčutljivost na dražljaje (svetloba, zvok, vonji) ter pogosta spremljajoča sindrom razdražljivega črevesja (IBS) in migrene.
- Ključne razlike: Pri fibromialgiji je vodilni simptom kronična, razširjena mišično-skeletna bolečina (alodinija in hiperalgezija) z značilnimi spremembami v obdelavi bolečinskih signalov v osrednjem živčevju. Pri SSIN je vodilni simptom globoka energetska izčrpanost s PEM, medtem ko bolečina ni obvezno merilo (čeprav je zelo pogosta). Pomembna klinična razlika je tudi odziv na telesno aktivnost: pri čisti fibromialgiji zmerna, postopna aerobna vadba pogosto ublaži bolečino, medtem ko pri bolnikih s pridruženim SSIN in izrazitim PEM klasična vadba sproži hud zagon bolezni.
3.2 Dolgi COVID (Post-akutni sindrom COVID-19 – PASC)
Dolgi COVID predstavlja najpomembnejši sodobni model post-virusnega sindroma. Raziskave kažejo, da približno 45 % do 55 % bolnikov z dolgim COVID-om, pri katerih simptomi trajajo več kot 6 mesecev, v celoti izpolnjuje diagnostična merila za SSIN.
- Patofiziološko prekrivanje: Obe stanji delita mehanizme vztrajajočega vnetja, endotelijske disfunkcije, avtoimunosti (avtoprotitelesa GPCR), motenj črevesnega mikrobioma, reaktivacije virusa Epstein-Barr (EBV) ter disavtonomije (zlasti POTS).
- Klinične razlike: Dolgi COVID ima jasno opredeljen sprožilec (okužba s SARS-CoV-2) in vključuje tudi specifične organske posledice okužbe (npr. pljučna fibroza, miokarditis, anosmija/disgeuzija, specifične trombembolične okvare), ki niso značilne za klasični SSIN. Kljub temu se post-virusni fenotip dolgega COVID-a s PEM v praksi zdravi in obravnava po enakih načelih kot SSIN.
3.3 Sindrom poklicne izgorelosti (Burnout)
Izgorelost (po MKB-11 opredeljena kot poklicni pojav, ne kot samostojna somatska bolezen) je posledica kroničnega, neobvladanega stresa na delovnem mestu. Čeprav se v zgodnjih fazah obe stanji kažeta z izčrpanostjo, je njuno razlikovanje ključno, saj zahtevata povsem nasprotne terapevtske pristope.
- Psihološka in motivacijska komponenta: Za izgorelost so značilni čustvena izčrpanost, depersonalizacija (cinizem, odtujenost od dela) in občutek zmanjšane osebne učinkovitosti. Bolnik z izgorelostjo pogosto izgubi motivacijo in veselje (anhedonija), medtem ko bolnik s SSIN ohranja močno željo po aktivnosti, a mu telo fiziološko odpove.
- Odsotnost PEM pri izgorelosti: Oseba z izgorelostjo se ob prijetni, nizko stresni fizični aktivnosti (npr. sprehod v naravi, lahek tek) ali na daljšem dopustu praviloma počuti bolje. Pri bolniku s SSIN takšna aktivnost sproži PEM, dopust ali počitek pa bolezni ne pozdravita.
- Biološki profil: Pri izgorelosti je os HPA pogosto v fazi kronične stresne aktivacije (ali poznejše izčrpanosti), vendar ni prisotne klasične ortostatske intolerance (POTS), limfadenopatije, vročičnih občutkov ali patološkega padca zmogljivosti na dvodnevnem CPET-testu.
- Primerjalna tabela kliničnih značilnosti
| Značilnost | Sindrom sistemske intolerance na napor (SSIN) | Fibromialgija (FM) | Dolgi COVID (PASC) | Izgorelost (Burnout) |
| Glavni sprožilec | Najpogosteje okužba (virusna/bakterijska), redkeje travma ali toksini | Multifaktorski (genetika, fizična/psihična travma, okužbe) | Okužba z virusom SARS-CoV-2 | Kronični poklicni in psihosocialni stres |
| Vodilni simptom | Globoka izčrpanost in intoleranca na napor (PEM) | Kronična razširjena mišično-skeletna bolečina | Utrujenost, dispneja, PEM, kognitivne motnje | Čustvena, telesna in mentalna izčrpanost, cinizem |
| Prisotnost PEM | Da (obvezno diagnostično merilo, 100 %) | Pogosto (pri komorbidnem ME/SKU), sicer ne | Zelo pogosto (~50 % bolnikov s kronično obliko) | Ne (zmerna rekreacija običajno koristi) |
| Odziv na počitek | Minimalen; utrujenost ne izzveni | Delno lajšanje bolečine, spanec je neosvežujoč | Delen pri blažjih oblikah, minimalen pri fenotipu ME | Izrazito izboljšanje ob daljšem umiku od stresorjev |
| Odziv na telesno vadbo | Škodljiv (sproži PEM in poslabšanje stanja) | Ugoden pri postopni, prilagojeni vadbi | Odvisen od prisotnosti PEM (pri PEM škodljiv) | Ugoden (pomaga pri zniževanju kortizola in stresa) |
| Avtonomne motnje (POTS) | Zelo pogoste (ortostatska intoleranca) | Zmerno pogoste | Zelo pogoste (POTS, palpitacije) | Redke (predvsem znaki simpatične napetosti) |
| Kognitivne motnje | Izrazite (‘brain fog’, motnje delovnega spomina) | Pogoste (‘fibro fog’, motnje pozornosti) | Izrazite (upočasnjeno procesiranje, spomin) | Težave s koncentracijo zaradi preobremenjenosti |
- Sodobna načela obravnave in vodenja bolnikov
Ker vzročno zdravilo za SSIN še ne obstaja, sodobne smernice (NICE 2021, CDC, EUROMENE 2021) temeljijo na preprečevanju poslabšanj in simptomatskem zdravljenju:
- Uravnavanje energije (Pacing): Temeljni nefarmakološki ukrep. Bolnik se nauči prepoznati svojo ‘energetsko ovojnico’ (energy envelope) in ostati znotraj meja, ki ne sprožijo PEM.
- Zdravljenje ortostatske intolerance: Povečan vnos tekočine (2–3 l/dan) in soli (npr. 10 mg), kompresijske nogavice ter po potrebi farmakoterapija (fludrokortizon, midodrin, ivabradin, nizki odmerki zaviralcev beta).
- Obravnava spanja in bolečine: Higiena spanja, nizki odmerki tricikličnih antidepresivov (amitriptilin) ali trazodon, gabapentinoidi (pregabalin, gabapentin) ali duloksetin (zlasti ob pridruženi fibromialgiji).
- Eksperimentalne in podporne terapije: V klinični praksi in raziskavah se pogosto uporabljajo nizki odmerki naltreksona (LDN – deluje protivnetno na mikroglijo), koencim Q10, D-riboza, L-karnitin ter zdravljenje sindroma aktivacije mastocitov (MCAS) z antihistaminiki.
- Psihološka podpora: Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) se ne uporablja več kot kurativno zdravljenje (zavračanje hipoteze o strahu pred gibanjem), temveč izključno kot podporna terapija za spoprijemanje s kronično boleznijo, medtem ko je pri izgorelosti KVT osrednja metoda zdravljenja.
- Izbrana strokovna in znanstvena literatura
6.1 Temeljne smernice in opredelitve SSIN
- Institute of Medicine (IOM). Beyond Myalgic Encephalomyelitis/Chronic Fatigue Syndrome: Redefining an Illness. Washington (DC): National Academies Press (US); 2015. (Temeljno poročilo, ki uvaja izraz SSIN in sodobna diagnostična merila).
- National Institute for Health and Care Excellence (NICE). Myalgic encephalomyelitis (or encephalopathy)/chronic fatigue syndrome: diagnosis and management (NICE guideline NG206). London: NICE; 2021.
- Nacul L, Authier FJ, Scheibenbogen C, et al. European Network on Myalgic Encephalomyelitis/Chronic Fatigue Syndrome (EUROMENE): Expert Consensus on the Diagnosis, Service Provision, and Care of People with ME/CFS in Europe. Medicina (Kaunas) 2021; 57(5): 510.
- Carruthers BM, Jain AK, De Meirleir KL, et al. Myalgic Encephalomyelitis/Chronic Fatigue Syndrome: Clinical Working Case Definition, Diagnostic and Treatment Protocols (Canadian Consensus Criteria). J Chronic Fatigue Syndr 2003; 11(1): 7-115.
- Carruthers BM, van de Sande MI, De Meirleir KL, et al. Myalgic encephalomyelitis: International Consensus Criteria. J Intern Med 2011; 270(4): 327-38.
- Bateman L, Bested AC, Bonilla HF, et al. Myalgic Encephalomyelitis/Chronic Fatigue Syndrome: Essentials of Diagnosis and Management. Mayo Clin Proc 2021; 96(11): 2861-78.
6.2 Povezava s fibromialgijo in dolgim COVID-om
- Davis HE, McCorkell L, Vogel JM, et al. Long COVID: major findings, mechanisms and recommendations. Nat Rev Microbiol 2023; 21(3): 133-46.
- Komaroff AL, Lipkin WI. ME/CFS and Long COVID share similar symptoms and biological abnormalities: road map to the literature. Front Med (Lausanne) 2023; 10: 1187163.
- Clauw DJ. Fibromyalgia: a clinical review. JAMA 2014; 311(15): 1547-55.
- Natelson BH, Brunjes DL, Mancini D. Chronic Fatigue Syndrome and Fibromyalgia: Definitions, Similarities, and Differences. In: Fatigue, Sleep, and Pain. Springer; 2021.
- Ayoubkhani D, Bosworth ML, King S, et al. Risk of Long COVID in people infected with SARS-CoV-2 after two doses of a COVID-19 vaccine: community-based, matched cohort study. Open Forum Infect Dis 2022; 9(9): ofac464.
- Jason LA, Islam M, Conroy K, et al. COVID-19 Symptoms Over Time: Comparing Long-Haulers to ME/CFS. Fatigue 2021; 9(2): 59-68.
- Proal AD, VanElzakker MB. Long COVID or Post-acute Sequelae of COVID-19 (PASC): An Overview of Biological Factors That May Contribute to Persistent Symptoms. Front Microbiol 2021; 12: 698169.
6.3 Diferencialna diagnostika z izgorelostjo (Burnout)
- World Health Organization (WHO). Burn-out an ‘occupational phenomenon’: International Classification of Diseases (ICD-11). Geneva: WHO; 2019.
- Maslach C, Leiter MP. Understanding the burnout experience: recent research and its implications for psychiatry. World Psychiatry 2016; 15(2): 103-11.
- Leone SS, Wessely S, Huibers MJ, et al. Two sides of the same coin? On the history and phenomenology of chronic fatigue and burnout. Psychol Health 2011; 26(4): 449-64.
- Kakiashvili T, Leszek J, Rutkowski K. The medical perspective on burnout. Int J Occup Med Environ Health 2013; 26(3): 401-12.
- Bayes A, Tavella G, Parker G. The biology of burnout: Causes and consequences. World J Biol Psychiatry 2021; 22(9): 686-98.





